Kako smo se ušteli pri napovedih, da bo v šahu človeka zamenjal stroj

Objavljeno v časniku Finance Manager, 4.8.2023

V osnovni šoli sem bil dober šahist. Moj največji uspeh je bil, ko sem v četrtem razredu postal šahovski prvak občine Bežigrad v svoji starostni kategoriji. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo igrali šah samo z ljudmi, saj so računalniki niso zmogli premagati nikogar, ki je imel več kot samo začetniško znanje igre. Splošno prepričanje je bilo, da je šah preveč intelektualno zahtevna igra, da bi računalnik kadarkoli lahko premagal svetovnega prvaka.

Ko je leta 1997 Deep Blue premagal Kasparova se je zdelo, da je s šahom konec. Igra, ki je stoletja veljala za vrhunec dokazovanja človeške inteligence, je bila premagana in predvidevali smo, da je prihodnost šaha opazovanje čedalje bolj zmogljivih strojev, kako igrajo med seboj, medtem ko bomo ljudje postali pasivni opazovalci nadčloveških zmožnosti umetne inteligence.

Šestindvajset let pozneje je šah med ljudmi bolj priljubljen kot kadarkoli prej. Prek Chess.com ga igra 100 milijonov ljudi, nekdanji svetovni prvak Magnus Carlsen je svetovna zvezda in najstniki se spet učijo šahovskih otvoritev. Ko je pred dobrim mesecem šahovski klub Ljubljana organiziral festival šaha, se je na Prešernovem trgu zbralo več sto ljubiteljev, ki so ga igrali med seboj in v simultanki z velemojstroma.

Ko so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavili prvi računalniški programi z ratingom, primerljivim človeškemu, sem se tudi sam preizkusil v igri z njimi. Vendar se je hitro izkazalo, da v igri z računalnikom ni nobenega zadovoljstva. Ko sem naredil napako, sem brez čustvenih zadržkov prekinil igro in začel znova. Ko sem naredil dobro potezo, ni bilo nobenega čustvenega zadovoljstva, ki ga prenese presenečenje na obrazu nasprotnika. In na koncu igre ni bilo ponosa zmage ali sramu poraza, ko si podal roko nasprotniku.

Glavni razlog za zgrešene napovedi glede prihodnosti šaha je bilo naše nerazumevanje kaj pomeni igranje šaha. Izkazalo se je, da memoriziranje otvoritev, kreativnost v sredini igre in discipliniranost v končnici niso bistveni elementi šaha, ampak gre predvsem za komunikacijo med dvema človekoma s pomočjo šahovnice in šahovskih figur - ljudje igramo šah skupaj in ne drug proti drugemu!

Izkušnja šaha nazorno kaže, da nas prihodnost še kako potrebuje. Človek daje vrednost stvarem in vse naše najlepše izkušnje so neločljivo povezane z drugimi ljudmi. Stroj je lahko neprecenljiv pomočnik in nam lahko odpre popolnoma nove možnosti, vendar stroji ne delijo z nami naših življenjskih izkušenj in do njih gojimo popolnoma drugačen občutek empatije kot do ljudi.

Leto 1997 velja za prelomnico v razvoju umetne inteligence, saj je moralo takrat človeštvo prvič priznati primat stroju na nekem intelektualnem področju. Šestindvajset let kasneje je novo prelomnico prinesel ChatGPT in prvič se je pojavila možnost, da stroj človeka preseže ne samo v šahu ampak tudi v ostalih intelektualnih aktivnostih. Samo človeški napuh nas drži v prepričanju, da je naš intelekt nekaj izjemnega in v bližnji prihodnosti bomo vsi doživeli trenutek, kot ga je Gari Kasparov, ko ga je premagal Deep Blue.

Tako kot večino fizičnega dela danes opravijo stroji, lahko pričakujemo, da bodo tudi intelektualno delo čedalje bolj prevzemali stroji. V naslednjih desetletjih bomo morali zato na novo premisliti večino človeške dejavnosti in ugotoviti, kaj je v teh dejavnostih enkratno človeškega in kaj je bolje prepustiti inteligentnemu stroju. Razvoj šaha od poraza Kasparova naprej nakazuje, da nam umetna inteligenca lahko odpre nova obzorja in nas nauči veliko novega o nas samih.